Kot otrok se prav spomnim, kako sem se rad družil z očetom v njegovi delavnici. Bil je nekakšen rekreativni mizar, torej mu je bil to samo hobi. V tem je precej užival, saj je lahko ustvaril karkoli si je zaželel. Doma smo imeli tako veliko časa kar nekaj pohištva, ki ga je naredil sam v garaži. To je v bistvu precej dobra vrlina, oziroma znanje, saj lahko prihraniš kar nekaj denarja in živcev za iskanje tistega pohištva, ki si ga želiš. Kot sem rekel, pa je v otroštvu to seveda precej veselilo tudi mene, vendar me je nato to veselje malo izgubilo.
A potem, okoli dvajsetih let, pa me je začelo mizarstvo spet veseliti in sva začela z očetom delati na kar nekaj projektih. Pogosto sva kaj izdelovala. Tedaj pa sem dobil idejo, da bi najino delavnico malo popestrila in nadgradila. Za to bi bili popolni kakšni mizarski stroji, kar sem mu tudi predlagal. Najprej je bil malo skeptičen, saj je bil vajen dela predvsem na roke, oziroma z ročnimi orodji, vendar sem mu nato razložil, da bi lahko izdelovala veliko bolj natančne izdelke.
Tako se je tedaj res strinjal, da bodo mizarski stroji pravi korak za popestritev delavnice. Odpravila sva se v trgovino z orodjem in si začelo ogledovati široke ponudbe. Nemudoma sva zavila do obodnih žag, kajti te bi bile še najbolj uporabne. Žaganje na roke je namreč ena izmed najslabših reči, oziroma je zelo zamudno ter naporno za roke in telo. Nato sva se še malo razgledala, da sva videla, če so še kakšni mizarski stroji, ki jih lahko kupiva z preostalim denarjem. Nekaj reči sva še našla, jih kupila in odnesla domov.
Nato pa se je tisto pravo mizarstvo šele pričelo, ko sva začela uporabljati vso to napredno orodje. Delo je potekalo hitreje in predvsem bolj natančno, tako da sva začela res uživati. …